PRAVA POT K DOBRIMU STANU, ALI ENA BESEDA OB PRAVIM ČASI. 
Nekaj za vsakiga človeka. 
Na pervo iz Angleškiga v Nemški, zdaj pak s pervolenjam Vikši Gosposke v Slovenski Jezik prestavlena. 
V Gradcu 1812. 
Natisnjena ino se najde per Aloiziju Tušu, Bukvarju. 
Lubi Slovenci! Tu imate ene nove Bukvice polne lepih ino nucnih (ali haslivih) naukov, kateri pokažejo, skozi kaj si človek narveč svoj stan pohujša, ino na kaj za eno vižo si on zopet tigaistiga pobolšati zamore. Te Bukvice je narnapervo v polnočni Ameriki*) en imeniten ino visoko učen Mož, z imenam Benijamin Franklin*) v Angležkim ali Englendarskim jeziki spilal, ino jim to ime dal: Ubogi Rihard ali Pot k dobrimu stanu; po tim so bile na Nemško, zdaj pak, lubi Slovenci, k vašimu pridu ino podučenju na Slovensko prestavlene. Berite jih radi, ino si globoko v serce zapišite, kar bote brali; ino če bote te nauke, kateri so v teh Bukvicah zapopadeni, zvesto ino skerbno posnemali ino nasledvali, znate terdno upanje imeti, de bote srečno ino veselo živeli. Ino ako to dosežete, bo vaša sreča narvekši plačilo ino veselje za tega, kateri je iz lubezni proti vam te Bukvice po vašim jeziki prenaredil. 
V Gradcu 25. d. Sušca (Marca) 1812. 
Joanez Nep. Primic, Učenik Slovenskiga Jezika, ino Pisar v Cesarsko-Kraljevim Šolskim Bukviši. 
Sleherni človek želi premožen biti! Le malo steza je katere k premoženju pelajo, pak veliko jih je, katere le, proč odvračajo, če ravno se nam zdi, de tje pelajo. 
Take zapelive poti od pravih razločiti, je umetnost (kunšt) živlenja. Poslušajte, lubi ravenmestnjani, kaj sem od tega eniga modriga moža govoriti slišal (čul). 
Njegove besede so meni globoko v serce šle, ino jez menim, de vam, posebno v pričejočim časi, z enim tako dobrim ino nucnim (haslivim) svetam ne bodem malovreden dar pernesel. Jez sem se uni dan (v novič) na enim teržiši z mojim konjam vstavil, kjer je veliko ludstva per licitiringi štacunarskiga blaga vkupej stalo. Ker ura za prodajo še nej bla odbila, so se mejtim (ta cajt) od hudih časov pogovarjali, ino eden izmed njih je eniga preprostiga, snažno (čedno) oblečeniga stariga moža, kateri je že vso belo glavo imel, kakor golob, tako nagovoril: Prosim vas, Oča Abraham, povejte nam, kaj se vam zdi od sedajnih časov? Al ne bodo leti težki davki (tote težke dače) deželo čisto k nič perpravili (e)? Kaj za en svit nam vi daste? − Oča Abraham vstane, ino tako odgovori: Ako želite moj svit zaslišati, vam ga hočem ob kratkim dati; zakaj zastopnimu ino pametnimu je ena beseda zadosti kakor ubogi Rihard pravi. Vsi so svoje žele zedinili ino ga prosili, de bi jim čez to reč svoje misli razodel, ino, po tim ker so se okoli njega vstopili, je on tako na dalje govoril: 
Prijatli! reče on, davki (ali dače) nas za res močno pertiskajo ino terejo; pak ako bi ti, katere nam viši Oblast (regirenga) naklada, še sami bili, ktere imamo plačvati, mi bi jih vender še vselej radi odrajtvali; al mi imamo še marskatere druge davke (dače), kateri so za nektere med nami, veliko veliko vekši ino težji. Mi moremo še enkrat toliko dacije plačat od naše lenobe, trikrat toliko od našiga napuha, ino štirikrat toliko od naše norosti ali nespameti; ino teh davkov (dač) nam ne zamore noben Komisar, kateri bi nam kaki odlog dal, nikdar polahkati ali dolispuliti. Naj že tedaj bo kakor koli hoče, poslušajmo li dober svit, saj se bo za nas uže kakšna pomoč iznašla; »Bog pomaga tem, kateri sami sebi pomagajo,« kakor ubogi Rihard pravi. 
Pervič. Mi bi takiga višiga Oblastnika zlo grajali ino ga za terdiga šteli (štimali), kateri bi od ludstva terjal (pogerval), de bi vsaki deseti del svojga časa za njegov dobiček obernil; pak lenoba od mnogih izmed nas še veliko vecli terja. Lenoba (vmanjost), mej tim ker telesne moči oslabi, nam celo gotovo naše živlenje perkrati. »Enako ruji (erjavici) lenoba hitrejši izje, kakor delo, izgloda, ker vender en nucan kluč se zmeram sveti.« Zatega volo, »ako svoje živlenje lubiš, nikar časa po nepridnim ne gubi (trati); zakaj čas je osnova, iz katere je živlenje stkano. »Koliko časa več vender, kakor je treba, z spanjam potratimo, ino ne pomislimo,« de lesica v spanji nobene kokoši ne vlovi (ne ujame), ino de se bomo po smerti v grobu (v jami) zadosti naspali,« kakor ubogi Rihard pravi. Če je tedaj čas med vami rečmi naržlahtnejši, tak more poguba časa narvekša potrata biti; zakaj »zgubleni čas se nikdar več ne najde, ino kar mi zadosti časa imenujemo, je na zadnje zmeram še vse premalo.« 
Zbudimo se tedaj iz našiga ostudniga nemarniga živlenja k pravi ino pridni delavnosti, tak bomo z pridnostjo (z flisam) več, ino sicer z manjši težavo opravili. Lenoba sturi, de nas vse ztežko, pridnost ino delavnost pak, de nas vse z lahko stane; ino kdor pozno (kesno) vstane, more cel lubi dan gnjocati, ino vender svoje delo še le komej per terdni noči opravi, ker se lenoba tako počasi iz mesta prestopa, de ji vbožtvo ino revšina kmalo na pete stopi. Sam svoje delo od sebe odganjaj, namesti de bi tebe delo gonilo, ino 
»Ako zgodej spat greš, zgodej vstaneš vu živlenje, 
Boš modro zadobil, zdravje ino premoženje?« 
Kaj pomaga tedaj želeti ino upati bolši čase? Pričejoči čas si perzadevajmo bolši kuriti! Kdor hoče priden ino delaven biti, mu nej treba prazne žele imeti, ino kdor v upanji živi, v jetiki (sušici) vmerje. 
»Če hočeš kaj si perdobsti, se moreš trudit in potiti; − Če tedaj nejmaš gruntne zemle, Tak ročno vzemi delo v roke!« 
ino ako bi le en blek zemlje imel, bi bila težka štibra na-njo naložena. 
»Za res je tudi vsaki antverh ino baratija Tak dobra kakor grunt in zemlja ino domačija.« 
Ino »kdor ima en stan, ima prostor za dobiček ino čast,« kakor ubogi Rihard pravi; pak potlej more tudi prav pridno delati ino si perzadeti dolžnosti svojga stanu zvesto dopolniti, sicer mu ne bo njegov stan nič pomagal, štibro ali davke plačati. Priden ino delaven človek, nikdar od vsiga hudiga konec ne vzame: zakaj če ravno, lakota v hišo pridniga moža poluka (pokuka), pak noter iti se vender ne podstopi. 
Tudi vavpet (župan) ino rihtni hlapec (berič) ne bota v hišo prišla; zakaj pridnost ino delavnost plača svoje dolge, mejtim ker jih zdvojuvanje (scaganje) le pomnoži (povekša); − ino ako lih nobeniga šaca (kinča) ne najdete, ino noben bogat žlahtnik vam po svoji smerti nič ne zapusti (ne zašasa), tak imate vediti, de je pridnost mati prave sreče, ino Bog vse darove iztlije čez pridniga ino delavniga človeka. 
»Ker še nemarni terdno spijo, pojdi ti orat, In boš zadosti žita jmel za dom in za prodat.« 
»Delaj dokler je še denes; zakaj ne moreš vediti, ako te jutri ne bode nič mudilo.« − »En sam denes je toliko vreden, kakor dva jutri,« pravi ubogi Rihard, ino »nikdar na jutri ne odlašaj (ne odlagaj) kar denes sturiti zamoreš.« Ako bi eden izmed vas hlapec bil, al bi ga ne bilo sram, ako bi ga njegov gospodar v pohajkvanji ali postopanji zalotil (zalezil)? Ino nejste vi sami svoji gospodarji? Naj vas tedaj samih sebe bo sram, postopati ali pohajkvati ino v lenobi živeti, dokler imate tolko delati sami za-se, za vašo družino, za vašo domovino (materno zemljo), za vašiga dobriga višiga Oblastnika. Nucajte vaše orodje (vašo rištingo) brez počitka, ino spomnite se, de mačka v rokovicah miši ne lovi,« kakor ubogi (bore) Rihard pravi. 
Res je, veliko je dela, ino morebit imate šibke roke; pak le pridno ino ročno delajte, ino vi bote velike izdelke vidili; zakaj veliko kapel vode še celo kamen izvetli, ino skozi pridnost (flis) ino poterplenje je ena miška eno debelo brodnarsko (čolnarsko) verv pregrizla, ino 
»Če le dolgo sekaš more past’ Enkrat tudi nar ti vekši hrast.« 
Že se mi zdi, de eden med vami poreče: »Al si človek ne sme celo nič pokoja pervošiti?« Jez ti čem povedati, prijatel, kaj bore Rihard pravi: »Dobro obračuj z tvojim časam, ravno za to ker hočeš pokoj zadobiti, ino ker nobena minuta nej v tvojih rokah, tedaj nobene ure ne zaverzi.« 
Pokoj je mirni čas za kaj nucniga (koristniga, hasliviga.) Toti mirni čas bode priden ino delaven človek dosegel, leni pak ino nemarni nikdar; zakaj velik razloček je med mirnim ino pokojnim živlenjam, ter med pohajkvanjam ino postopanjam. Njih veliko je hotlo mehko ino dobrovolno živlenje pelati; pak njih mošna se je hitro izpraznila, ino oni so v vbožtvo ino revšino zabredli, mejtim ker je pridnost ino delavnost drugim trošt (oveselenje), bogastvo ino čislanje per ludeh perdobila. 
Bejži pred kratkočasnostimi ino one bodo za teboj hodile. Pridna predica ima lep pražinj ošpekel, ino, pravi vbogi Rihard, 
»Kar jez tak lepo čedo jmam ino dve kravi, Me vsak nagovori in dobro jutro! pravi.« 
Drugič. Mi moremo pak tudi v naši pridnosti ino delavnosti stanovitni, terdni ino skerbni biti, naše lastne opravila z lastnimi očmi previditi, ino ne preveč drugim ludem zaupati; zakaj, pravi ubogi Rihard: 
»Nobeno gospadarstvo in noben drevo, Katero vun in vun premena svoje mesto, Ne more bit tako dobro, kakor gospodarstvo in drevo, Katero skoz ostane enmu kraju zvesto.« 
»Trikrat se preseliti, je tako hudo, kakor enkrat pogoreti.« − »Obderži tvojo štacuno, te bode vže živela.« Ako hočeš vediti, če je tvoje opravilo sturjeno, tak sam pojdi; če ne, pa koga drugiga pošli;« al pa tudi 
»Če hočeš, de plug ima dobro ino prav orati, Ga moreš sam ti vižat ino za-njga sam deržati.« 
»,Oko Gospodarjovo sturi več, kakor obedve njegove roke,« — Pre malo skerbnosti več, škodi, kakor pre malo znanja ino zastopnosti, ino kdor na delavce ne gleda, ta jim sam žakel (mavho) derži.« Kateri drugim preveč skerbi prepustijo, sami sebe k nič perpravijo: zakaj v posvetnih rečeh ne pomaga zaupanje, temoč nezaupanje. Le lahna skerbnost pomagaj za tega volo, ako hočeš zvestiga hlapca imeti, ino takiga, kateri tebi dobro dopade, tak sam sebi služi. Ena majhina zanikernost ali vnemarpušenje zna veliko nesreče na glavo nakopati: zakaj, ker eniga žeblja (žreblja) nej bilo, se je podkva zgubila; ker podkve nej bilo, se je konj zgubil, ini ker konja nej bilo, je bil tudi konjnik (jezdič) zgublen; zakaj on je bil od sovražnika vjet ino posekan − vse za volo tega, ker je iz pervič v nemar pustil ino nej gledal, de bi se ne bil žebelj od podkve zgubil. 
Tretjič. Toliko, prijatli moji, od pridnosti ino skerbnosti za svoje lastne opravila. Pak vse to nej zadosti; mi moremo tudi varvati (šparati), kar smo si perdobili, ako hočmo, de bi nam naša pridnost ino delavnost gotove dobičke, nesla. 
Človek, kateri ne zna dobro varvati, kar si perdobi, se bo svoje žive dni zapstonj trudil ino vperal; kadar bo vmerl, morebit še treh reparjov v varžati ne bo imel. Debele ino mastne pojedine − pa kumern ino pust testament ino, 
»Marskero premoženje je že raztepeno, Ravno tak hitro, kakor je blo perdobleno, Kar bi rajši kmečke ženice Žlahtne Gospe ble kakor kmetice; Kar možaki namesti sekat in kopat, Hočejo raji po mestno nemarno postopat.« 
Ako hočte obogatiti, mislite na šparanje tako dobro kakor na perdobivanje. Amerika *) Španijole **) nej bolj bogate sturila; zakaj njih vundavki (potroški) so bili vekši, kakor perhodki. Proč tedaj z vašimi dragimi norostmi, ino vi ne bote več tožili čez hude čase, velike ino težke davke (dače), ino de vašo družino težko redite; zakaj 
»Katir se na igro, golfijo in pijančvanje poda, Ob premoženje pride, ino se v nadloge zakopa.« 
Zravno tega: »kar vas ena sama pregreha košta, z tem bi lahko dva otroka preredili.« Morebit de tudi mislite: včasi en glažek bolšiga vina, ena božja pot, kakšin bolši kosčik mesa na mizi, lepši ino tanjši pražnja obleka, ino včasi eno malo dobre vole biti, to ja ne more tolko djati: pak spomnite se: »veliko vinarjov sturi en rajniš.« Varite se majhnih vundavkov (potroškov): »ena majhina razpoka (špranja) je že dostikrat zrok (uržah) bila, de se je narvekša barka potopila,« pravi ubogi Rihard, ino drugej: 
»Goste pojedine streho predero, suknjo raztergajo. Po sveti poženo.« 
ino en drugi krat: »Norci dajejo gostarije, ti pametni jih pa vživajo.« 
Tukej ste zdaj vsi vkup per prodaji teh igrač ino tega blaga za ofert. Vi te reči za dobre štejete; pak ako ne bote sami na-se gledali, znajo enimu al drugimu med vami škodlive postlati. Vi bi radi, de bi se dober kup prodale; morebit se bodo še bolj ceno, kakor so vredne; pak če vam jih za res treba nej, vam morejo še vselej predrage biti. Pomislite, kaj ubogi Rihard pravi: »Kupi si, kar ti treba nej, ino ti boš kmalo (skoro) to potrebno prodati mogel; al pak to: »pred enim predobrim kupam si vselej eno malo pomisli.« On hoče reči: de je blago morebit le na oči tako dober kup, pak ne v resnici; al pak, de en tak kup, ker te v tvojim potrebnim opravili pertiska ino doli deva, je tebi k veči škodi, kakor k dobičku. Zakaj na enim drugim mesti pravi on: »Veliko jih je k nič prišlo, za to, ker so vse preveč dober kup kupili.« Zraven tega je tudi nespametno, za eno reč denar (penez) vundati, za kateriga nam bo kmalo žal; ino vunder se vsaki dan per kupčovanji, ino licitiringah taki norci vidijo, kateri brez vsiga pomislika prav bervežno denarje vun mečejo. Veliko je takih norcov, kateri so mošno izpraznili, de bi nje ludje od zad vidili, kako so lepo oblečeni, ino so z lačnim trebuham domu iti, ino pustiti mogli, de so otroci ino žena skorej od lakoti konec vzeli. Židane (svilnaste) ino tofentaste, škarlataste ino žametove oblačila ogenj na ogniši pogasijo,« pravi bore Rihard. Take reči nej so zelo potrebne za živlenje, brez njih se lahko prebo, k vekšim so le za ofert ino štimanje; ino le zato, ker so lepe vidit, bi potreba bilo, nje imeti? Skoz tako ino drugo nerodno živlenje ti pražnji ino gosposki ludje obožajo, ino morejo na zadnje od tistih na posodbo jemati, katere so popred komej z enim očesam po strani pogledali, kteri so pak skoz pridnost ino šparanje na svojim mesti dobro obstali. Iz tega se lahko dolivzame: »de je Kmet viši, kadar na nogah stoji, kakor en žlahten Gospod kadar kleči,« pravi ubogi Rihard. Morebit so ubogi ludje precej dosti poerbali, pak nejso znali z poerbanim blagam dobro obračati. So si mislili: sej je dan, noč ne bo nikdar; en malo od toliko blaga ponucati, nej vredno v misel jemati; pak »kdor iz močnate lajte le zmeram vungrabi, ino nikoli nič moke noter ne vspe, kmalo do dna pride,« pravi ubogi Rihard, ino, »potim ker se je že štirna posušila, potlej še le vrednost vode spoznajo.« Pak to bi bili lahko popred vedili, ako bi le bli hotli dober svit očeta Riharda poslušati. »Ako hočte vediti, kaj denar vela,« pravi on, tak pojdte ino skusite eno šumo denarjov pohoditi. 
»Kdor denarje na posodbo da, Si na glavo skerbi nakopa,« 
govori Rihard na dalje, ino za res, skerbi ima tudi tisti kateri je ludem posodil, kadar spet svoje denarje (peneze) nazaj terja. Ubogi Rihard zopet pravi: »Nej tako velike ino nedležne norosti, kakor je ofert ali napuh v oblačili; preden svojo termo prašaš, moreš popred svojo mošno poprašati.« »Ofert je tako nedležen ino silni berač, kakor potreba, ja še veliko nesramniši.« Če ste si enkrat eno reč po novi šegi (po novim furmu) kupili, potlej jih morete še deset kupiti, de vas bo vsaj vidit, kakor de bi bili iz eniga modla vliti »al,« pravi bore Rihard, »ložej je perve žele čisto pokončati, kakor potlej vsim vstreči, katere iz njih izvirajo.« Sploh pak je to za vbožne ludi tako neumno ino nespametno, ker hočejo tim bogatim v vsaki reči enako delati, kakor za žabo, ako bi se hotla tako močno napihniti, de bi bila tako velika kakor vol. 
»Ena velika barka se zna na globoko morje podati, Majhina ladijca more per kraju ostati.« 
Al takišna norost je tudi kmalo pokorjena (poštrafana); zakaj, kakor ubogi Rihard pravi, »ofert obpoldne per nečimernosti obedva (kosi), ino zvečer per zaničvanju večerja;« al pa, »ofert (gizdost) kosi per obilnosti, obedva per ubožtvi, ino večerja per sramoti. »Ino per vsim tem, čemu je ta vunajna blešeča čenčarija, za katero marskeden tolko vaga, ino tolko terpi?« Ona ne more ne zdravja dati, ne bolečine potolažiti, tudi ne povikša zasluženje nobeniga človeka, temoč napravi nevošljlivost, ino nesrečo hitrejši perpela. 
Pak kaj more še to za ena velika nespamet ino norost biti, za volo takih praznih ino čisto nepotrebnih reči se v dolge zakopati? V pogodbah te licitiringe nam bo na šest mescov upano, ino to je morebit marskeriga izmed nas zapelalo, de je sem prišel, ker sicer brez gotoviga denarja ne moremo biti, pak se zanašamo, de bomo tukej zamogli tudi brez denarjov ludje po novi šegi postati. 
Al oh! le premislite eno malo, kaj sturite, ako se v dolgove zakopate; vi daste enimu drugimu oblast čez vašo svojbodnost (frajost); če ne bote mogli ob pravim časi dolge poplačati, se bote sramvali vašiga posojvavca (upavca) zagledati, bali se bote z njim govoriti; kakor en ubogi grešnik, ki ne zna pet šteti, bote pred njim stali, ino se tresli ko šiba na vodi ino jecali (keklali), kadar se bote hotli izgovarjati; na to vižo se bote počasi odvadili, resnico govoriti, ino se bote na ostudno, očitno laganje podali; zakaj, »druga pregreha je lagati,« kakor stari Rihard govori. Na enim drugim mesti pravi Rihard: »Laž dolgovu na herbti jezdari,« to je, človek, kateri se zadolži, se lagati navadi, ker bi se vender prostorojen ino svojboden človek ne imel sramvati ali bati, eniga človeka viditi ali z njim govoriti. Pak vbožtvo človeku dostikrat vso moč ino terdnost svojga serca, ino vso krepost ali čednost odvzame; ino »težko je per praznim žakli po konci stati ino ne omahniti,« to se pravi: kdor svoje premoženje skoz nerodno živlenje po gojzdi požene ino svoje skrinje ino omare izprazni, žalosten ino klavarn postane, vse veselje k delu zgubi, ino človek, katerimu se delati toži (traga), je k vsaki pregrehi nagnjen, on se navadi pokopati, pijančvati, golfati, krasti, vbijati, ropati, tolovajiti, ino i kakšin konec en tak človek vzame? 
»Kakoršno živlenje, takšna smert.« 
Kaj bi vi pač od eniga takiga Kralja mislili, kateri bi vam pod štrafingo ječe prepovedal, lepe, drage oblačila (gvante) nositi? Al bi se vi čez to gori ne deržali ino rekli, de ste svojbodni, ino de imate pravico se nositi ino gvantati, kakor se Vam polubi, de je ena taka prepoved perkrajšanje ino oskrunenje vaših pravic, ino de je en tak Kralj en tiran? Ino vunder, če prav premislite, al se ne bote sami z temi tiranskimi ketnami vklenili, ako se za to oblačilno čenčarijo v dolge zakopate? Zakaj, vaš posojvavec vam zna kadarkoli hoče, vašo svojbodnost odvzeti, vas v keho zapreti pustiti, če ne bote plačati zamogli. 
Kadar ste enkrat za blago zglihali, bote morebit na plačilo malo mislili; al pomislite, kaj ubogi Rihard pravi: »Posojvavci vse bolj terdno v glavi obderžijo, kakor dolžniki; oni so polni babjih vraž, ino na vse zaznamvane dni ino čase skerbno mislijo.« Brišt (odlog) preteče, preden ste si v svesti, ino vi ste terjani, preden vam je v glavo padlo, dolge poplačati; pak če lih resnično na vaše dolge mislite, vam bo vunder čas, kateri se je vam od konca dolg zdel, na zadnje prav prav kratik naprej prišel; vam se bo zdelo, de si je čas na pete, kakor že zdavnaj na pleča, peroti (repetnice) pervezal. 
Tisti imajo kratik post, kateri so denarje dolžni ino ktere morejo o veliki noči verniti. Zdaj morebit še menite, de ste v dobrim stani, de vam še sreče sonce seje, ino mislite, včasi en malo čez žnoro mahniti, ja ne more tolko škodvati; pak 
»Na potrebo ino starost misli, šparaj, dokler si še v stan, Sonce zjutrajšno nam seje Le en majhin čas na dan.« 
Dobiček se zna le včasi ino negvišno vam permeriti; vundavki (potroški) pak vse vaše žive dni stanovitni ino gotovi ostanejo. »Laglej je dve peči, iz-zidati, kakor eno samo zmiram gorko (toplo) deržati,« pravi bore Rihard, za tega volo rajši brez večerje spat iti, kakor v dolgeh vstati. 
»Pošteno perdobivaj, ino šparaj kar si perdobiš. Skoz to si vse blago v zlato in srebro premeniš.« 
To je ta pravi zlat kamen modrijanski, kateriga modrijani že tako dolgo išejo, kar svet stoji, ino ga še dan današni nejso našli ino če vi ta kamen imate, se gvišno ne bote več mogli čez slabe ino hude čase, ali velike ino težke davke (dače) potožiti ino mermrati, de jih ne morete plačvati. 
Ne bodite tedaj leni ino nemarni, še enkrat rečem, temoč pridni ino delavni! Nikdar praznih rok križem ne deržite, ampak deržite z njimi rajši plug (drevo) ino motiko; ; ne obračajte oči na kvarte, ofert ino sladkarije, temoč na vaše hlapce ino dekle ino delavce, ino zadnič, vse je dobro sturjeno, kar je dobro dokončano, mošno v varžati (žepi) obderžite, ino jo vun ne jemlite, de bi naroki plačvali, al pa celo na posodbo vzete denarje noter devali. 
Četertič. Toti nauk, lubi prijatli, je na dno (fundament) pameti ino modrosti postaven. Pak per vsim tem nikar se preveč nezanesite na vašo pamet ino zastopnost, na vašo pridnost ino šparavnost; zakaj ako lih so te reči že same na sebi imenitne ino veliko vrednost imajo, bi vam vender vtegnile škodlive biti, če žegna Božjiga nejmate. Molite tedaj ponižno ino z gorečim zaupanjam sleherni dan, de vam Bog vaše delo požegna, ino ne bodite nevsmileniga ino terdiga serca proti timistim, od katerih menite, de zdaj žegna Božjiga potrebujejo; temoč odžalite (potroštajte) jih, svetvajte ino pomagajte jim, kakor veste ino znate. Spomnite se, de je tudi pravični Job *) veliko križov ino težav preterpel, ino vender na zadnje srečen postal. 
Ino preden sklenem, le še to od ubogiga Riharda: »Skušnja je draga šola; pak norci se ne bodo v nobeni drugi, ino komej v tej šoli kaj naučili,« zakaj resnično je: »dober svit se zamore dati, dobro zaderžanje nikdar.« Spomnite se tedaj na stari pregovor: »Komur se ne more svetvati, temu nej za pomagati,« ino, »ako nečte pamet poslušati (čuti), jo bote za terdna (gvišno) čutili, kadar vas bo po perstih kercala,« kakor ubogi Rihard pravi. 
Tako je pošten Starček svoje besede končal. Ludstvo ga je zvesto poslušalo, ino mu v vsim prav dalo, kar je govoril: pak hitro so vsi na njegove besede pozabili, ino so ravno to sturili, od kogar je nje narbolj odgovarjal: zakaj, berž ko se je licitiringa začela, so jeli vsi eden čez drugiga licitirati ino kupvati, kakor de bi bili obnoreli. 
Jez pak, popolnoma v serci previžan od resnic, katere sem ravno slišal, sem si terdno naprej vzel, se skozi besede pošteniga ino častitliviga Sivčika pobolšati, ino ako lih sem od konca mislil, si sukna za eno novo sukrijo kupiti, sem zdaj ročno konja zavsedel ino svoj pot naprej jezdil (jahal), ino sklenil, mojo staro suknjo še en čas dalje nositi. 
Dragi Prijatel, ki to bereš, ako hočeš tudi ti to sturiti, bo tvoj dobiček ravno tako velik, kakor moj; ti boš, brez de bi obožal, svoje davke (dače) lehko plačval, ja, ti boš še celo obogatil, ino nič več čez slabe ino hude letine tožil; zakaj letine same na sebi nejso hude ne dobre, ena letina je ko ta druga; ampak mi smo hudobni, ino skoz naše norosti, hudobije ino pregrešno živlenje letine hujši delamo, kakor bi same na sebi bile. 
*) Amerika, to je četerti del Zemlje, ravno na uni strani pod nami, kjer imajo ta čas dan (den), kadar je per nas v Evropi noč, ino noč, kadar je per nas dan; kjer ludje, kadar grejo ali stoje, proti nam noge deržijo. − Pred tri sto ino devetnajst letmi nejsmo mi Evropejci še nič od Amerike vedili. Že le v leti 1492. (štirnajst sto dva in devetdeset) po Kristusovim Rojstvi, je en Lah, z imenam Kristof Kolon, toti novi del Zemlje našel (več od tega glej zdolej stran 15.). Iz Amerike smo dobili veliko novih stvari, katerih pred v naših Deželah nejsmo poznali, kakor: Krompir (krompir) ali laško repo, turšico ali koruzo (debelačo, fromentin, tabak ali tobak (duhan) , i. d, r. 
*) Po vsi pravici se spodobi, de vam, lubi Slovenci, od, slave polniga živlenja ino djanja perviga pisarja totih Bukvic en malo povem. Zakaj silno dobro ino koristno (nucno) je, od živlenja eniga velikiga, v besedi ino djanji imenitniga Moža brati, posebno eniga takiga, kakor je Benijamin Franklin bil. Veliki Možje nam morejo biti za predklad ali izgled (eksempel), kateriga imamo v našim živlenji posnemati ino vedno pred očmi imeti; skoz branje od takih Možov spoznamo, de človek iz vsakiga, tudi narnižjiga stanu, skozi pridnost ino delavnost, skozi perzadevanje ino trudenje, skozi učenost ino serčnost po vozki, stermi ino z ternjam zarašeni stezi v veličanski Tempel večne Slave ino Časti priti zamore. To nam živlenje tega vekoma slavečiga Moža pokaže, od kateriga bomo zdaj na dalje govorili. Franklin je bil rojen v leti 1760. 17. d. Prosenca ali Januarja v mesti Boston v polnočni Ameriki. On je bil eniga svečarja sin. Že iz mladiga ja on grozno rad bukve bral. Ker je njegov Oča vidil, de njegov sin tako veliko veselje do bukev ima, ga je dal v šolo, ino potim ker se je dobro, brati, pisati ino rajtati (računiti) naučil, k enimu svojih sinov, kateri je v Bostonu natiskavec (Buchdrucker) bil, de bi se per njemu bukve natiskati učil. Toti antverh je Franklinu močno dopadel. Tukej je še le pravo perložnost dobil, svoje uka želno serce z branjam lepih ino haslivih (nucnih) bukev napasti. On je bil tudi dober pevec, ino je večkrat kako lepo pesem zložil, katero je natisnil (drukal), ino prodal; za vteržene denarje pak si je kakšne lepe bukve kupil, V svojimu petnajstimu letu je enkrat ene bukve v roke dobil, v katerih je bilo zapisano, de zeliša, zelenjava, sočivje, krompir ino močnate jedi so veliko bolj zdrave, kakor meso; zdajci si je naprej vzel za vselej mesne jedi popustiti ino le od zeliš živeti. To je njemu prav prav dobro teknilo, tako, de je zmiram cel čas svojiga živlenja zdrav ino vesel bil ino prav veliko starost dočakal. – Veliko bi vam znal, lubi Slovenci, od tega visoko učeniga ino modriga Moža povedati, kaj je pa vse za dober stan ino srečo svoje materne zemlje sturil; pak vi ne zamorete vsiga zapopasti. Narveč je svojim rojakam skoz to k pravi sreči pomagal, de je lepe nauke od pravičniga, pobožniga ino keršinskiga zaderžanja v mnogiterih bukvah, posebno v Novicah (Ceitungen) ino Pratikah ali Kalendrih razširjal. Ena neizrečeno velika, goreča lubezen proti vsakimu človeku sleherne vere, očitoserčno ino pravično zaderžanje, veselo ino zmiram jasno obličje, perludno ino prijazno govorjenje (gučanje), visoko učena ino prebrisana glava, stanovito ino neprestrašeno serce v vsaki perložnosti ino v vsimu svojimu djanju − to so bile te lepe lastnosti Franklinove, kere so njemu per vsih ludeh perserčno lubezen ino vekoma nevmerjoče častitlivo ino slavno ime zadobile. V svojih mnogih lepih bukvah je učil od dolžnosti prijatelstva ino lubezni proti bližnimu; kako imamo čas k dobrimu obračati, ino kaj dobrotlivost proti ubogim ino pridna delavnost za eno veliko srečo slehernimu človeku pernese. Na eno neposnemlivo vižo je znal resnico v lepo dopadlivo oblačilo zaviti, ino tako med ludi spečati; zakaj je dobro vedil, de ludje golo ino nago resnico neradi poslušajo, ino de tistimu, kir resnico naravnost na vse usta pove, goslice na glavi zdrobe. Če je tedaj hotel, postavim, nekeršansko zaderžanje tistih ludi merzliga ino kamnitniga serca grajati ino svariti, kateri svoje ravenčloveke, ki niso ravno teiste vere, zaničujejo, ali celo sovražijo, jim je njih nelubeznivo ino nečloveško živlenje, po eksempelnu ali izgledu našiga velikiga Učenika Jezusa Kristusa, v eni perglihi živo pred oči postavil, kakor postavim: »Abraham, (tako perpoveduje Franklin), je enkrat eniga popotniga starčika pod streho vzel, ino k svoji mizi posadil; pak popotni ni hotel pred jedjo vsigamogočniga Boga, Stvarnika nebes ino zemlje moliti, ino je rekel, de nobeniga drugiga Boga ne spozna, kakor malike svojih očakov. Čez to se Abraham razserdi, ga popade, iz hiše pahne, ino po noči vun v pušavo stepe. Komej to sturi, kar na enkrat od neba glas Božji zasliši: »Kej je popotni ptujic?« − Abraham odgovori: »Gospod! on ni hotel tebe moliti, za to sem tega nevernika vun pahnil.« Na to Bog reče: »Jez sem z njim sto in devetdeset let poterpel, ako lih se je čez me vzdignil; ino ti, grešni človek, ne moreš eno samo noč z njim poterplenje imeti?« − Na to reče Abraham: »Jez sem grešil, Gospod! ne perpusti, de bi se tvoja jeza zoper mene vnela.« Ino zdajci v pušavo teče, popotniga starčika poiše, v svoj šator nazaj pela, prijazno pogodi, ino drugi dan obilno obdarvaniga od sebe spusti.« − Tako lepo ino dopadlivo je znal Franklin resnice naše svete vere na serce položiti, ino prijetne sturiti. − Cel čas svojiga živlenja ni drugiga mislil, kakor, na kaj za eno vižo bi bolj zamogel svoje ravenbrate resnično v pravi srečni stan perpraviti. Pričeoče Bukvice posebno od tega pričujejo. On je tudi bil ta pervi, kir je Magnete ali vremenske štange iznašel, ino nas podučil, kako zamoremo z eno železno, na enim konci špičasto ino pozlačeno štango, ktera per hudim vremeni elektriško materijo ali nebeški ogenj na se vleče, ob železnim drati ali čudežni strelo v zemljo odpelati ino neskodlivo sturiti. V leti 1790. 17. d. Maliga Travna ali v štir in osem desetim leti svoje pridne ino delavne starosti se je njegova zadnja ura perbližala, kjer je ta svet zapustil ino v sveti Raj šel, de bi se tam z častitimi Očetmi ino Oskerbniki človeškiga roda iz vsih vekov ali časov za vselej združil. Pred svojo smertjo si je on sam en Epitafij ali napis za svoje pokopališe naredil, kateri zasluži, de ga v spominu ohranimo: »Tu počiva, de bo červam jed postalo, truplo natiskavca, Benijamina Franklina, kakor plotnice od enih starih bukev, v katerih so listiki ali platelci oguleni, napis ali ime bukev pak ino zlato proč zbrisano. Al bukve same ne bodo zgublene; zakaj bodo (tako zaupa) drugič v eni novi ino lepi naložbi na svitlobo prišle, pregledane ino popravlene od Stvranika.« (On govori od vstajenja svojiga trupla na sodni dan, ino obudenja tigaistiga k večnimu živlenju,) Njegovo smert niso samo njegovi prijatli, ne samo cela polnočna Amerika, temoč cele Kraljestva ino Dežele poceli Evropi objokvale. Povsod so njegov spomin z veliko žalostjo obhajali. Franklinovo živlenje nam pokaže, kaj človek zamore sturiti, kateri resnično voljo ima, žlahtne moči svojiga neumerjočiga Duha skerbno obdelovati ino za srečo svojih ravenčlovekov obračati. Lubeznivi, mladi Slovenec, al se niso per branju od živlenja tega imenitniga ino slavniga Moža v tvojim serci žele vžgale njemu enak postati? Imam terdno upanje, de moje besede niso na kamnitno zemljo padle. Z Bogam, lubi Slovenec! 
*) Amerika, to je četerti del naše Zemlje, kakor smo že zgorej v Predgovori rekli. Zemlja, na kateri prebivamo, ima pet delov ali talov, kateri se imenujejo: Azija, Evropa, Afrika, Amerika ino Polinezija ali Avstralija. V Aziji je bil Kristus rojen, v Evropi smo mi, v Afriki so černi ludje, Zamorci imenvami, Amerika je nam Evropejcam še le pred tri sto letmi ino nekaj čez, znana popostala, ino Polinezija ali Avstralija je se le v pretečenim stoletji od Angležov ali Englendarjov iznajdena bila. Ker vem, de Slovenci radi lepe Historije slišijo, hočem tedaj tukej, kjer se je ravno perložnost permerila, enmalo bolj na dalje povedati, kdo, kdaj ino kako je na pervo Ameriko iznašel. − En Mož, poln velikiga ino močniga Duha, je svoje oči na to drugo polovico naše zemlje obernil. Kristof Kolon je bil ta neumerjoči, z večno slavo ovenčani Mož. On je bil rojen na Laškim v permorskim Mesti Genua. Od mladih dni je na morju služil, ino je, bil prav vajen ino zastopen mornar. Pozneji se je v Portugalijo podal ino v Lizaboni, poglavitmmu mesti, katero per morju leži, vselil. (Od Lizabone ste vi, lubi Slovenci, gvišno že pravit slišali; glejte, to je ravno tisto mesto, od kateriga so nam stari ludje perpovedvali, de se je bilo (v leti 1756. na vsih Svetnikov dan) per enimu velikima potresu pogreznilo. Na Krajnskim je bila še, ena Pesem od te žalostne pergodbe zložena, katera je bila v več krajih znana, ino ktero je prestavlavec teh Bukvic v svoji mladosti dostikrat peti slišal.) Ker je Kolon vidil, de je veliko serčnih mornarjov svojo srečo na morju našlo, si je tudi on naprej vzel, ravno tudi na morju to svojo poskusiti. On začne tedaj obraz Zemlje premišlovati, ino se skoz en slabi deželni obraz, na katerimu je bila Zemlja izobrazena, popolnama prepriča, de je Zemlja okrogla, ino de ravno za tega volo na uni strani pod nami morejo še nove dežele biti, kjer ludje ino druge stvari prebivajo. Zraven tega je Kolon tudi druge zroke ali uržahe imel, kateri so ga v njegovim prepričanji še bolj poterdili. Pervič si je mislil: ta del Zemlje, kjer Evropa, Azija ino Afrika ležijo, je veliko manjši, kakor ta drugi del, kjer nej drugiga ko samo morje: to pak vender ne more biti, de bi bilo tolko morja več, kakor suhiga, na eni strani Zemlje, ker bi se morje pred ali potlej moglo čez celo Zemljo razliti. Drugič. Vera nas uči, de je Bog vse modro naredil, kar je stvaril; pak zoper njegovo modrost bi bilo, ako bi bil to drugo polovico Zemlje brez dežel ino človekov prazno pustil. Tretjič je Kolon vedil, de je enkrat en Portugalski mornar, kateri se je bil daleč po Atlanskimu Morju proti sončnimu zahodu pelal, en velik kos obtesaniga lesa na morju vjel. Četertič je on slišal, de je morje, potim ker je veter dolgo časa od večera sem vlekel, z korenam izderte drevesa, ja enkrat celo dva mertva človeka, katera nejsta ne Evropejcam, ne Afrikanam podobna bila, per Acorskih Otokih vun na suho verglo i. t. d. Iz vsiga tega je on sklenil, de more na uni strani Zemlje še več Dežel biti. Zdaj si terdno naprej vzame, si vso mu jo perzadeti, de bi tvojo veliko misel v djanje preberniti ino svoje goreče žele spolniti zamogel. Kakor dober mestnjan ino zvest patrijot, kir je svojo domovino močno ljubil, je Kolon svoje veliko ino derzno naprejvzetje na pervo svojmu rojnimu mestu, Genua, naprej položil, ino Genuezarje pregovoriti skušal, de bi njemu eno barko zaupali, s katero bi se po večernimu velkimu Morju, katero se Atlansko Morje kliče, tako daleč pelal, dokler bi do novih Dežel prišel. Al Genuezarji so se mu posmehvali ino ga li za eniga nemarniga sanjavca deržali. Per Francoskim, Angleškim ino Portugilskim Dvoru, kjer je on tudi pomoči iskal, ga nejso z vekši častjo gori vzeli, kakor v Genui. Toti tako velik ino moder Mož, gnan od močniga Duha ino napolnjen z velikimi mislimi ino gorečimi želami za srečo svojih ravenbratov, je povsod bil zasmehvan, zasramvan ino zaničvan, kar se vsakimu velikimu Možu zgodi, katerimu je človeška sreča tako močno, kakor Kolonu, per serci. Al Kolon, kir je bil Mož terdniga ino stanovitiga serca, se nej dal skoz nobeno reč ostrašiti ino svoje velike misli iz glave spraviti. Zdaj se k Španskimu Kralju Ferdinandu ino njegovi Ženi Kraljici Izabeli (ali Elizabeti) poda, njima velikost ino obilne dobičke svojga podstoplenja z živimi farbami (ali bojami) pred oči postavi, ino nju zognenimi besedami za pomoč prosi. Pak on je gluhim ušesam trobil. Celih osem let si je vse perzadjal, de bi svoje žele dosegel, − pak vse zapstonj! – Na zadnje se mu vender vsreči, de Kraljičniga Spovednika na svojo stran perpravi ino ga pregovori, de Kraljici, od katere je vedil, de je brumna (pobožna) ino bogaboječa Gospa, prav z gorkimi besedami na serce položi, kako grozno dobro ino Bogu dopadlivo bi bilo, ako bi se nove Dežele nevernikov iznašle, v katerih bi se potlej znala prava Katolška Vera oznanvati ino razširjati. En Franciskanar ino še dva druga Duhovna sta si tudi posebno perzadela, Kraljico od te dobrotlive resnice previžati. Izabela se na zadnje vender da pregovoriti ino Kolonu pomoč oblubi; pak denarjov nej bilo zadosti za eno tako veliko podstoplenje. Ona tedaj zastavi svoje žlahtne kamne ino druge drage imenitne reči ino en Bogatin ji toliko denarjov posvodi, kolikor je treba bilo. Zadnič Kolon, z častitlivim perimkam Admiral (to je Viši čez vojskne barke), tri majhine Barke pod svoje povelje dobi, ino se na sedem let z živežam (živlenjam) preskerbi. S silno velikim veseljam se on 3. dan Velkiga Serpana ali Avgusta v leti 1492. z svojmi ludmi v barko podi. Dolgo se po morju vozijo, ino nič drugiga ne vidijo, kakor nebo ino vodo. Mornarji vže začnejo mermrati ino godernjati čez Kolona ino mu očitajo de jih je v nesrečo zapelal, de ne bodo nikoli več na suho prišli, ino de bodo mogli na morju od vsiga hudiga konec vzeti. Kolon je bal za res v veliki nevarnosti od puntarskih Soldatov vmorjen, al pa v morje veržen biti. On jih skuša toliko potolažiti, de bi vsaji še tri dni poterpeli, ino če tretji dan do suhiga ne pridejo, potlej se bodo precej nazaj v Evropo vernili. − Tretji dan se perbliža, celi dan se pelajo, ino nekjer suhiga ne zagledajo − kar na zadnje že v mraku eden na enkrat del iz jamborske preluke zavpije: Zemlja! − Kakor blisk vsi na enkrat vun iz barke na zgorni pod planejo, ino od deleč en oginj zagledajo. Presladko veselje, katero je zdaj njih serca prederznilo, noben človeški jezik ne more popisati. Vsi puntarji zdaj pred Kolonam na kolena padejo ino ga z solzami za odpušanje prosijo, ter mu per živim Bogu persežejo, de se ne bodo nikdar več čez njega vzdigvali. Zdaj se proti tisti strani, kjer so oginj vidili, pelajo, ino kadar blizo pridejo, mačke vun veržejo, ino celo noč na vodi ostanejo. Drugi dan (to je bilo 12. d. Kozaperska ali Oktobra) se v čolničih na suho prepelajo. Ker vun iz barke stopijo, na zemljo padejo, jo kušnejo, ino z gorečim sercam Boga zahvaljo, de jih je z svojo mogočno roko per živlenji ohranil. Zdaj Kolon s svojmi Soldati deželo prehodi ino najde, de je Otok, to je kos zemlje krog in krog z vodo obdan. Otočani, to je prebivavci tega Otoka, so njih Deželo imenvali: Guanahani; Kolon pak je jo po Špansko imenval: San Salvator, to je po Slovensko Sveti Odrešenik, za to ker ga je Bog skoz iznajdenje tega Otoka od očite smertne nevarnosti odrešil. − Kolon je še več drugih Otokov iznašel, ino se čez osem mescov zopet v Španijo nazaj vernil. Seboj je on mnogo neznanih ino dragih reči pernesel: veliko zlata, pavole, polne žakle Amerikanskiga popra, natlačene živali ino tiče, žive poperle i. v. d. . Španski Kralj Ferdinand ino Kraljica Izabela sta ga grozno prijazno sprejela ino mu veliko čast skazala. − Kolon se je v novo iznajden Svet, kateri je poznejši po nevrednim od Amerika Vespuči, Amerika imenvin bil, še trikrat pelal. Pak mejtim v Španiji nevošlivost ni praznovala. Njegovi sovražniki so ga per Kralju ino Kraljici perčernili, ino obdolžili, de po svojbodnosti hrepeni ino iše novo iznajdenih Dežel se polastiti. Oni so Kralja preslepili ino podkurili, de je eniga od svojih Dvornikov z polnoblastjo za General Inspektorja v Ameriko poslal ino mu naročil, de ima Kolonovo zaderžanje na tanko preiskati, ino če ga bode kriviga našel, v Španijo nazaj poslati. Poslani Dvornik je bil prevzeten ino hudoben človek. Še preden se od resnice previža, ako je Kolon kriv ali ne, ga pusti precej v železje djati, ino vklenjeniga v Španijo pošle. Kakor hitro Kralj od velike krivice, katera je Kolonu sturjena bila, sliši, zdajci zapove, njega svojbodniga sturiti, ino njemu železje proč vzeti; pak Kolon ni hotel svojih ketin od sebe dati, temoč je nje kakor dragi spomin svojiga nesrečniga živlenja noter do svoje smerti skerbno hranil, ino na smertni posteli vkazal, de se mu imajo seboj v grob dati. − On je v Španskim mesti Valadolid od žalosti ino grimnosti vmerl, ino njegovo truplo je na Kraljevo povelje v mesto Sevila preneseno bilo, kjer v velki cerkvi počiva. Na njegovim pokopališi stoji zapisano: »Kolon je Kraljestvam Kastilija ino Leon novi Svet dal.« − Kolon je že v leti 1493. suho Zemljo v novim Sveti vidil, katero je Ameriko Vespuči, v Laškim mesti Florencija rojen, v leti 1498, še dalje iznašel. Skoz to, de je Ameriko vse Kolonove pisma od novo iznajdenih Dežel skerbno zaterl, ino na vsih deželnih obrazih od noviga sveta svoje ime postavil, je to nezasluženo čast zadobil, de je novo iznajdeni del naše Zemlje po njegovim imeni Amerika imenvan bil, ker bi bil imel od Kolona, ime Kolonija ali Kolombija prejeti. − Od šestnajstiga stoletja po Kristusovim Rojstvi, so se Evropejski narodi, posebno Španijoli, Portugalci, Angleži (Englendarji) ino Francozi med seboj vadlali, v Ameriki nove Dežele iznajdti, ino selane (ali koloniste) kje poslati. V narbolšim, narbolj cvetečim stanij so zedinjene Deržave ali Dežele v polnočni Ameriki, ino Brazilijansko Kraljestvo v poldanski strani. Amerika je petkrat tako velika, kakor Evropa, ino še dan današni nej Evropejcam popolnama znana. 
**) Španijoli, to je prebivavci Španskiga Kraljestva, Španija ali Španska Dežela leži ne daleč za Laškim ino Francoskim v poldanski strani Evrope v vročim podnebji, blizo Afrike. Skoro krog in krog je z morjam oblita, zvunaj proti polnoči, kjer se Francoskiga Cesarstva, ino na večerni strani, kjer se Portugalskiga Kraljestva derži. (Kaj se pak imenuje v Geografiji ali Popisvanji Zemlje, polnoč, poldan, jutro, večer? Ako se na eni ravnici proti sončnimu izhodu oberneš, imaš pred seboj; jutro ali jutrovo stran, za herbtam večer ali večerno stran, na desni (pravi) roki poldan (poldne) ali poldansko stran, ino na levi roki polnoč ali polnočno ztran; to so štiri svetove strani.) Španija ima mnoge ino prav velike, visoke ino sterme gore ino predgorja (to je, gore per morju); ter velike devje gojzde. Na Francoski meji so Pirenejske Gore, z velikimi gojzdmi zarašene ino na verhu z večnim snegam pokrite, ino se med Francosko ino Špansko Deželo od Atlanskiga noter do Sreddeželniga Morja petdeset Nemških milj (ena milja ima dve uri) deleč raztegnejo. Zrak (luft) nej v vsih krajih enaki. Proti polnoči, blizo Pirenejskih Gora je merzel ino močiren. V sredi Dežele, kjer malokdaj dežuje, je dostikrat velika vročina ino suša. V pol danskih krajih per morju ino blizo Afrike je vreme narveč gorko (toplo) ino mokro. Zime nej nikdar velike; mraz je tako majhin, de zeliša ino rože (cvetice) nikoli ne pozebejo. i Španija je grozno rodovitna Dežela, pak premalo obdelana. Rodi veliko vina, olja, cukra, žofrana, vse sorte sadja; žlahtne konje, lepo živino, ino Španske ovce so med vsimi narimenitniši. Gore dajo veliko zlata, srebra, bakra (kufra ali kotlovine), železa, svinca, kasitarja (cinja), živiga srebra, soli i. v. d. r. ž Ludi je v celi Španiji okoli deset milijonov (en milijon je desetkrat sto tavžent ali tavžentkrat tavžent); pak nekdaj jih je bilo še čez trideset milijonov. Današni Španijoli so vnuki mnogiterih narodov, kateri so eden za drugim v Deželo prišli, ino se s časama med seboj pomesili. Njih jezik je zmes iz Latinskiga, Gotovskiga (od kateriga tudi Nemški pride) ino Arabovskiga. Oni se Katolške Vere grozno terdno deržijo; med njimi je še veliko prevere ino babjih vraž. Španijoli so zamokliga, zagoreliga obraza, kumerniga ino drobniga života; imajo veliko ognja, pak grozno neradi delajo; nekjeri nej tolko beračov ino postopačov, kakor jih je v Španiji bilo; pak Francozi so jih vže močno potrebili. Španijol je napihnjen ino štiman, ersen ino se malo smeja, jezi močno podveržen ino togoten, m grozno nezaupliv; svoji Gosposki pokoren ino zvest; živi zderžno (zmasno) ino trezno, ino se nikdar ne vpijani: za tega volo se mu grozno hudo zameri, ktir mu reče: Boraho, to je pijanec, ino le med furmani (vozniki) ino oslarji se včasi kakšin pijanec vidi. Narlepši lastnosti, katere Španijoli imajo, so: stanovita ino terdna volja, zvestoba, serčnost ino vkupderžanje v nevarnostih l kar v sedajni Francoski vojski, katera že čez štiri leta terpi, celimu svetu očitno skažejo. k V šestnajstim stoletji po Kristusovim Rojstvi je Špansko Kraljestvo silno močno slavelo. Pod Cesarjam Karlnam Petim je bilo narvekši med vsemi Kraljestvami, katere so do zdaj na sveti bile, tako de se je moglo z vso pravico reči, de v njegovim Kraljestvi nikdar sonce doli ne gre, ker je imel na celi Zemlji Dežele v svojim posestvi. Od kod je tedaj prišlo, de je Špansko Kraljestvo današni dan tak svojo moč ino svetlobo zgubilo? Vse na Sveti kratko terpi, stanovitniga tukej nič ni! Španija je že od nature z velikimi šaci obilno obdarvana. Potim ker so Španijoli v leti 1493. pod Kristofam Kolonam Ameriko iznašli, se je natursko bogastvo njih Dežele še bolj pomnožilo (pogmeralo). Kazalo se je od konca, de bode iznajdenje Amerike Španski Deželi veliko sreče perneslo. Pak vse drugači se je na zadnje zgodilo. Veliki šaci zlata, i. d. r., katere so Španijoli iz Amerike pernesli, so v njih sercah tak požrešno lakomnost do zlate rude vžgali, de so na enkrat začeli iz svoje domovine v Ameriko vreti, de so poljsko obdelovanje ino fabrike v nemar pustiti, ino celo pozabili, de jim pridnost ino delavnost v materni zemlji obilniši ino bolši sad ter stanovitniši bogastvo pernesti zamore, kakor rumena, blešeča Amerikanska ruda. Njih veliko je bilo v kratkim silno obogatilo. Al kaj je iz tega prišlo? Bogastvo ino obilnost sturi človeka nemarniga, leniga, mekužniga. Bogatin, ker ima vsiga zadosti, karkoli njegovo serce poželi, si več ne perzadeva, moči svoje Duše ino svojga Telesa vaditi ino obdelovati, njegova uboga zapušena Duša, podoba večniga Boga, enaka postane njivi, katera je vsa z plevleam ino ternjam zarašena; on se sčasama delat odvadi, začne pohajkvati, postopati, v lenobi živeti, č ino vsaki človek ve, de iz lenobe ino vraglivosti vse pregrehe izvirajo. Ravno to je tudi bogastvo v Španiji napravilo. Zaderžanje med ludstvam se je pokazilo; zlato ino srebro je ludi preslepilo, njih serca popačilo ino terdovratne sturilo, ino ena smeha ino zamehvanja vredna štimanost ino prevzetnost je v Španijolih vso lubezen proti delu pogasila. Kaj je še na dalje iz tega prišlo? Kakor hitro je več zlata ino srebra med ludi prišlo, so vse stvari, vse blago, vse reči za živež ino za obleko v njih ceni poskočile, ino vsi delavci so dražji postali. Vsakateri je hrepenil, de bi obogatil, pak nobeden ni hotel delati; na zadnje še narpotrebniših reči za živlenje nej bilo v Kraljestvi dobiti; treba jih je bilo iz vunanjih Dežel pernesti pustiti ino silno drago plačvati. Visoko čislani šaci so hitro na enkrat iz Španije zginili, ino kaj so zapustili? Nič drugiga, kakor velike pregrehe, nerodovitnost zapušene zemlje ino vbožtvo med ludmi. o Učite se iz tega, lubi Slovenci, de zlato ino srebro ino sploh bogastvo človeškimu rodu veliko več škode, kakor prida ino praviga dobička pernese. 
*) Job ali Hijob, kakor se v svetim Pismi Stariga Zakona ali Testamenta bere, je bil imeniten, častit ino bogat Mož, v Arabiji (v poldanski Aziji blizo Palestine ali oblublene Dežele). Per vsi svoji sreči ino časti nej vender nikdar na Boga pozabil, se nej prevzel, ino proti revnim ino ubogim nej bil terdiga ino neusmileniga serca, kakor veliko takih ludi, kadar jim dobro gre. Svojim otrokam je bil zvesti ino lubeznivi Oča, kateri je zanje molil, ino vun in vun skerb imel, de bi v kakšno pregreho ne padli; on je nje vsekozi k dobrimu opominal. ino z lubenijo posvaril, kadar so kaj pregrešili. Proti slednimu človeku je bil pohleven ino pravičen. Kakor v sreči, tako tudi v nesreči je on zmeram stanovitno bogaboječ (pobožen) ino pravičen Mož ostal. Velike ino mnogitere so bile nesreče, katere so njega zadele. On je imel deset otrok, velike čede ovac ino goveje živine, veliko njiv ino travnikov (snožeti), dosti pastirjov ino hlapcov. Al ob vso to časno srečo ino ob vse bogastvo je on v kratkim prišel. Tu so mu zmeram eden za drugim hodili pravit, de ga je ena nova velika nesreča zadela. Pervi mu pride povedat, de so mu Arabovski tolovaji govedino ino osle odgrnili, ino pastirje pobili. Drugi mu kmalo potim pošto pernese, de je strela ovce ino pastirje vbila, ino da so vsi zgoreli. Tretji pride povedat, de so mu Kaldejski tolovaji (razbojniki) vse kamele vzeli ino pastirje pomorili; ino mejtim ker ti perpoveduje, pride četerti, ino pernese žalostno pošto: de je en silno velik vihar njegovo hišo, v kateri so vsi njegovi otroci veseli vkupej bili, poderl ino vse otroke do smerti pobil. Kakor človek ino Oča, kateri je svoje otročiče perserčno lubil, nej mogel drugači, kakor skoz take žalostne pošte se grozno prestrašiti ino teiste silno močno si k sercu vzeti. Od prevelikiga straha ino britke žalosti omedli. Pak potim kadar spet k sebi pride, njegovo serce mirno postane, on se v voljo Božjo poda, ino tako moli: »Bog je dal! Bog je vzel! Bodi hvaleno ime Gospodovo!« Potim ker ga je bil Bog z takimi velikimi križi ino nadlogami obiskal, je njegovimu životu take grozovitne bolezni, ino strašne bolečine poslal, de si nobeden nej v vsani eniga človeka izmisliti, kateri bi bil bolj bolen (bolan), reven ino nadložen, kakor je Job bil. V vsih teh neizrečeno velikih revah ino nadlogah nej imel eniga samiga praviga zastopniga ino vsmileniga prijatla, kateri bi bil njega miloval ino potroštal. Njegova bližna hudobna žlahta je njemu njegovo revšino ino nesrečo skoz to še vekši delala, de ga je dolžila ino rekla: de se je le pričo drugih ludi tako brumniga (pobožniga) ino pravičniga hlinil, skrivaj pak je hudoben ino krivičen človek bil; za to ga zdaj Bog za volo njegove hinavšine očitno pokori (štrafuje, kaštiga). O kako močno je to moglo njegovo serce raniti, ker mu je vest djala, de nej nobene pregrehe kriv! 
Job je spoznal, de človek pred Bogam nej nikdar brez vsiga greha ino dolga; pak je zmeram stanovitno terdil, de vsigavedejoči Bog njegovo nedolžnost pozna, ino de on zavolo svojga dosedajniga živlenja čisto ino mirno vest ima. 
Ako češ vesel živeti, Gledaj skerbno, de spoznaš, Kak potrebno je na sveti, De nedolžno vest imaš. Dim je čast, bogastvo mo vse reči, Ako serce čisto ino mirno ni. 
Ker Job v vsih svojih velikih nadlogah ino nesrečah, katere je mogel prestati, nej nikdar nehal (henjal) Bogu pokoren biti, ino na njega zaupati, ga je Bog na zadnje popolnoma od vsiga terplenja rešil. On mu je zopet to lubo zdravje dal; ino ga še enkrat tako bogatiga sturil, kakor je pred bil; ga je spet z otrocmi požegnal, ino mu dodelil, de je še potlej sto in štirdeset let živel ino vnuke do četertiga roda dočakal. 
Katir v terplenji no težavi Zaupanje v Boga postavi Letemu Bog, k je vsmilen ino dober Oče, Kir svojim otročičam nikdar hudo noče, Dobrotlivo roko poda, In ga odreši iz zlega. 
